Se še spomnite najinega potepa v Firence? No, tokrat ni bilo treba tako daleč, šli pa sva čez hrvaško mejo, kjer je nedaleč stran vasica Crveni Vrh in posestvo Monte Rosso, za katerim stojita Slovenca. Tokrat najin navdih, da sva si že dan prej pripravili malico iz sestavin, ki rastejo pri njih, natovorili avto z vsemi potrebnimi pripomočki, krožniki, kozarci in prtički ter se odpeljali v lep dan.
Na pot
»Kje sta?« naju je po telefonu spraševal Dean Dubokovič, fotograf, ki je poskrbel za dober del fotografij v tem prispevku za tiskano Odprto kuhinjo, sicer pa brat soustanovitelja blagovne znamke Monterosso Davorja Dubokoviča. Seveda se nama je zataknilo na natrpani avtocesti, kajti bilo je skoraj tako, kot bi ta dan vsa Evropa silila na morje. Pa sva kljub zamudi doživeli topel sprejem. Poleg Deana naju je že od zgodnjih jutranjih ur pričakoval še drugi soustanovitelj Uroš Gorjanc. Dobili smo se na dvorišču na prvi pogled velike hiše z več poslopji, za katero se izkaže, da je pravzaprav vas v malem. Ima več vhodov in več hišnih številk, ki so bile še ne tako dolgo tega nekomu dom. Tukaj je prostor, kjer lahko kupite olje in vino Monterosso, načrtuje pa se, da bosta dvorišče in kompleks še veliko več – predstavljamo si majhen trg, na katerem se bo dalo slišati človeški pogovor in spremljati radost ob hišnem vinu ter prigrizkih iz njihovih dobrot. Na posestvu namreč rastejo oljke in trte, a tukaj so še češnje, fige in mandljevci. Lepo in pomirjujoče je, a Uroš nas vabi, da spoznamo bistvo.
Olje kot ogenj
Najprej spoznavanje z okušanjem olja … In Dean je že moral po vodo, kajti skoraj sva se zadušili. Še dobro, kajti naučili sva se nekaj novega. To je dokaz, da je olje zares dobro – močno, pikantno. Ko ga takole kot nekakšen digestiv pokušamo samo, med požirkom ne smemo dihati, saj zrak podkuri pekočino v grlu. Šele nato lahko odpremo usta in začnemo okušati. Ko je olje na jedeh, je seveda umirjeno pikantno in ravno prav grenko, a vseeno izrazito. Gajstno! Takšno tudi mora biti, če je oljka, obdelana na tej istrski terri rossi (po kateri kraj nosi ime) in istrskem vetru, trmasto zrasla in bila obrana v pravem trenutku, čemur se reče zgodnja kontrolirana trgatev. Takrat je plod optimalno zrel, nato pa predelan v nekaj urah. To je trenutek, ko v sebi skriva največ koristnega, a od sebe ne da velikih količin. Če pa oljko na drevesu pustimo dlje, vse do temnejše barve, bo dala več olja, a to ne bo več tako kakovostno, razloži Uroš. Za zdaj imajo na policah cuvee, zvrst več sort, kot so leccino, pendolino, maurino, ascolana, picholine in seveda istrska belica. Prav ta je ustekleničena tudi samostojno. Poleg tega so pripravili litrsko hišno mešanico, ki je cenovno prilagojena in primerna za peko, še vedno pa je to ekstra premium deviško olje.
Recepti, ki sva jih ustvarili po navdihu posestva Monte Rosso
Mandlje, ki jih tukaj dobiš še neoluščene, saj so tako zares sveži in čisti, uporabili v juhi, dodali pa sva jih tudi oljčni tapenadi. Fige sva si privoščili ob kolaču z maskarponejem, olje pa je bilo še kako dobra podlaga za pomako aioli. Prigrizki, ki jih lahko priročno zapakiramo in odnesemo na takšen izlet, kot je bil najin.
Pridne roke in vizija
Da je zemlja skrbno obdelana, sta Uroš in Davor, sicer poslovneža iz drugih voda, zaposlila domačine, glava pa je Istrijan Raul Calcina. In prav tako vehementno, kot zveni njegovo ime, je ognjevit sam. Že od samega začetka verjame v zgodbo Monterosso in z zavedanjem, da njihovo delo pomeni spoštovanje naravne in kulturne zapuščine okolja, upravlja zemlje in pridelkov polno lastnino na tem nekoč tako surovega območju, ponekod nikoli obdelanem. Vedeti moramo, da je bila leta 2006, ko sta Uroš in Davor sklenila, da bosta tukaj nadaljevala skupno poslovno pot in posestvo vzela v najem, to goščava – z makijo zaraščen grič, poln kamenja. Združile so se vizija in pridne roke. To je rezultat.
Lokacija, kjer domišljija dobi krila
Mnogi se lahko pohvalijo z idilično kmetijo in butičnim hotelom, a tako poenotenih, nerazdrobljenih zemljišč je malo. Do koder ti seže oko, so brazde med trtami in steze med oljkami ter mandljevci del posestva. Čarobno se je sprehajati tod, navkreber in navzdol, opazovati, kako raznolika je prst. Na vrhu griča je bolj kamnita, nižje pa malo bolj usmiljena, da lahko rastejo tudi češnje in fige. Grič je namreč za oljke. Tam veter odžene meglo, ki je oljka ne mara.
A ta gaj se ne skriva pred našimi očmi, veseli so, če se jih obišče. Kreativno oko kaj hitro zazna, da je to lokacija, kjer domišljija poleti. Tako kot so od tod nekoč poleteli golobi. Tisti s pošto. Takoj na drugi strani za hišo se namreč skriva dobro ohranjen ostanek poštnih golobnjakov.
Dolgo omizje, polno dobrot, postavljeno sredi oljčnega nasada. Predstavljajte si! Kot v Alici iz čudežne dežele, pravljici, ki jo je neko tuje podjetje kot del team buildinga že poustvarilo pri njih. Ko takole na vrhu griča na kamnitem zidu sediš in zreš naokoli, si resnično z lahkoto predstavljaš, da je tukaj prizorišče romantičnega hollywoodskega filma. Ljubezen med trtami se ne dogaja le v Toskani. A brez skrbi, ni potrebe, da je vse tako velikopotezno. Tukaj so namreč tudi trije skromni prostorčki za piknik z najlepšimi razgledi, kjer si lahko priredite lep družinski dan. Seveda vedno ob vnaprejšnjem dogovoru z upravitelji. Raul lahko priskrbi kakšno dobro ribo. Lahko pa se z družino odpravite tudi na obiranje fig, da bo doma nastala odlična marmelada.
V naravi je hrana še bolj okusna, vino pa sploh
Potem ko sta naju Dean in Uroš popeljala naokrog, nama pokazala enega lepših razgledov na Piranski zaliv, pa stari vinograd z 80 let staro trto, ki so ga našli zaraščenega in zapuščenega in ob katerem še danes raste vrba, s katero so včasih vezali trte, so Uroševi domači in Raul že pridno pripravili mizo, polno lokalnih dobrot. Raul je bil pred tem že na barki, kajti tudi ribič je. Poskrbel je, da smo lahko uživali v svežih kapesantah, ki jih pripravi zares izvrstno. Na razbeljen žar jih postavi za nekaj minut, nato pa začini s soljo, poprom in ekstra deviškim oljčnim oljem.
No, ob vseh teh vonjavah in prasketanju oglja, nad katerim so se pripravljale školjke, je napočil čas, da spoznamo še drugo bistvo. Najprej peneče se vino Monteclassico iz istrske malvazije, pridelano po klasični metodi, ki je razvedrilo naše brbončice. Nato čista malvazija, polna svežine in sadnih not, izjemno pitna kot naročena za takšne poletne užitke na prostem. Končali pa smo s posebnostjo, to je Monterosso Nero, rdeči montepulciano d’Abruzzo, prav tako izjemno pitno vino z nežnimi tanini, ki bi bilo všeč tudi tistim, ki imajo raje belo. Ta kapljica je posebnost, saj prihaja sorta iz italijanske pokrajine Abruci in je v Istri ne prideluje nihče drug. Skupni imenovalec vseh vin Monterosso pa je prava zamejska avtoriteta vinogradništva, to je Edi Kante. Človek, ki je pravzaprav pustil podpis pod temi vini, poznan kot naravni vinar, povezovalec hrvaške, slovenske in italijanske vinske zgodbe, pa tudi velik inovator.
No Comments