Zgodbe na krožniku
Potepanja

Po nove začetke: Štiri norice v Firencah (1. del)

To je firenški podvig, s katerim se začenja najina nova rubrika, v kateri bova predstavljali kulinarične pobege na lepše. Vsak mesec bodo objavljeni tudi v tiskani Odprti kuhinji.

Bilo je pestro leto in vsega preveč. Ena je postala drugič mamica in se ob polni materinski vlogi spopadala še z rastočim poslom, druga pa je prav tako lovila ravnotežje med vsemi projekti. Sanjsko, da ti delo tako cveti, boste rekli. Vsekakor, a glava se napolni in kolesje v njej ne zmore več. Zatika se. Poznate ta občutek? Vsako jutro vstaneš in si rečeš: »Kar je treba, je treba! Gremo, akcija!« A ko moraš iz sebe iztisniti nekaj kreativnega, se pojavi tišina. Ne čutiš vznemirjenja, kakor si ga pred časom, in delo, čeprav takšno, v katerem zares uživaš, postane kar malce obremenjujoče. To je znak za alarm. Potrebuješ oddih, takšen, ki te pripelje do novih začetkov. Ko pustiš vse za seboj, četudi le za tri dni, zbereš družbo in greš.

Očitno pa se ne znava povsem odklopiti in sva tudi pobeg vzeli resno. Izkoristili sva ga za nov zagon najinega bloga in prvo postajo najinih kulinaričnih pobegov na lepše. Neverjetno sproščujoče se je bilo zakopati v ponudbo italijanskih stanovanj, ki so na voljo turistom, kajti postalo nama je jasno, da bomo tri dni lahko ustvarjale v najlepši, sanjski kuhinji, takšni, ki jo občudujemo v finih revijah. Našli sva jih kar nekaj, a ker je bila pomembna zahteva, da stanovanje najameva, pečica, se je izbor takoj zmanjšal. Ker se nisva mogli odločiti in je tehtanje trajalo predolgo, se je število ponudb in tudi lokacij (saj res, nisem povedala, da smo se bile pripravljene konkretno zapeljati do idealne postaje) za izbrani termin dodatno zožilo, a našli sva ga. V stari firenški palači.

Predstavljajte si: postelja z baldahinom, pozlačene pipe na starinskem kopalniškem pohištvu, visoki stropi, vintage oprema, ki pripoveduje svoje zgodbe že samo, ko jo pogledaš, kuhinja pa takšna, da te pusti brez besed. Pod ostankom kamina orjaški štedilnik na plin, okrogla miza iz masivnega lesa, na kateri lahko ustvariš najlepše omizje, na steni ob marmornem pultu pa razstavljen prečudovit porcelan. Saj vem, kaj vam gre po glavi: »Koliko denarja pa imata ti dve?« Povsem dostopna so takšna stanovanja, sploh če se za najem odločijo prijatelji, ki si stroške razdelijo. Verjemite, hotela s takšno opremo si ne bi mogle privoščiti. »Imava ga!« sva veselo ugotovili. Dogovoriva se: »Presenetiva punce in jih povabiva v Italijo v zameno za pomoč in podporo pri najinem novem začetku.« Napiševa, pošljeva in … počakava. Običajno odgovori niso tako hitri: »Vidve nista normalni! Jaz sem zraven!«

Bolj noro od norosti.

Prvotno pet noric, naposled štiri (ker je ena žal zbolela) se čez dober mesec poda na odpravo v Firence. Z enim avtom. V njem pa: štiri punce, vsaka s svojim malim kovčkom, dve večji škatli s krožniki, posodami, prtički, kozarci, že pečenimi piškoti, domačimi jajci za jajčni liker, kos potrebušine s kožo za porketo, koromač, čebula, česen, krompir, vina nismo nameravale jemati s seboj, vendarle gremo v Toskano, pa je Sonja vseeno pritovorila še dve buteljki, čips za vsak primer, domači grisini s sipo, domač kostanjev kruh (vse to za fotografiranje receptov), Sonjina fotografska oprema (aparat, objektivi, stativ), pa še njena nova kolekcija pižamic in negližejev (v takšnem ambientu jih bo zagotovo lahko izvrstno fotografirala, smo upale), računalnik … Saj res, dodatna garderoba, da ne bomo na vsaki fotografiji enake.

Jaz sem najbližje italijanski meji, zato me poberejo zadnjo. Ko se nehamo objemati in vreščati – mojemu možu, ki mi pomaga pritovoriti stvari iz stanovanja, je že nerodno –, ugotovimo, da, realno gledano, nimamo več prostora za prtljago. Lahko kaj pustimo doma? Nikakor ne! Vse gre ven in kot lego kocke nazaj v prtljažnik ter v vsak mogoč kotiček avtomobila. Sonja in Vesna ne sedita, temveč čepita na zadnjih sedežih, prostora, da bi noge stegnili na tla, namreč ni več. Pa se pripeljemo do izvoza za avtocesto in Vesna vpraša: »Imamo vse? Osebne izkaznice so?« Trem pritrdilnim odgovorom sledi tišina … Kristina vozi in z eno roko še kar brska po svoji torbici. »Pismo, ne vem … ne najdem denarnice,« ugotavlja. In tako namesto proti Primorski zavijemo nazaj proti Ljubljani, vse do Kranja po njeno denarnico. Ura je že dve popoldne.

Tako je, ko si sproščen in se težavam le smejiš.

Francesco – ne vemo, ali je bil lastnik našega stanovanja ali zgolj posrednik – je že težil s telefonskimi sporočili. Uro pred našim predvidenim prihodom ga je zanimalo, ali bomo točne, sicer bomo morale doplačati 20 evrov, je opozoril. Ravno takrat smo na enem od tistih zares prijetnih italijanskih postajališč z največjim užitkom žvečile hrustljavo fokačo, nadevano s pršutom, in srebale odlično kavico (italijanskih postajališč zares ne gre podcenjevati, ko gre za hrano), zato novica ni bila preveč pretresljiva. Bolj so nas zaposlovale življenjske debate, podobne težave in prijetno kramljanje, ki se je nadaljevalo v izbiro posladka iz vitrine, v kateri so bile razvrščene neštete (večinoma nutelline) pregrehe. To so bili najverjetneje najbolj sproščeni trenutki, ki smo jih začutile prav vse štiri, saj so nas za firenškimi zidovi čakala še prav vsa doživetja, domače skrbi in delovne obveznosti pa so bile že daleč, daleč stran. Kako veliko bolj izjem­ni so postanki pred počitnicami kot pa tisti, ko se vračamo domov …

 

Z branjem nadaljuj tukaj.

Fotografije: Sonja Ravbar in Kristina Smodila

You Might Also Like...

No Comments

    Leave a Reply