Potepanja: Majerija

Kot bi imeli burjo v krilih, sva se čez Rebernice pognali do Slapa pri Vipavi, v idilično vasico, kjer živita Matej in Nataša Tomažič, par, ki je za zidovi zapuščene pristave videl svoje sanje.

Čeprav je v teh poletnih dneh burja le ena prvih konotacij, ko pomislimo na vipavsko dolino, pa je v najini glavi prav zares divjala. Od veselja, veste! Že dolgo sva namreč načrtovali obisk Majerije, kotička, ki nama je tako pogodu. Stare stavbe – trnjulčice, ki jih reši ljubezen in nova vizija, naju privlačijo kot magneti. Včasih takšne lokacije iščeva celo večnost, nato pa jo mahneva kam čez mejo, a posebno v teh časih, ko nas preganja korona, pogosteje opazimo, da je lepota prav blizu nas.

Ovinek do Vipave in okolice

V Vipavi se med starimi kamnitimi stavbami vijejo ozke in slikovite ulice. Stegnil bi se in pokukal skozi majhna okenca, na katerih cveti drobno cvetje. Potrkal na vrata, ki jih prepreda pajčevina. Posedal bi in se ohladil na kamnitem zidu pod starimi lipami in si ogledoval Lanthierijevo palačo. Si privoščil sladoled v Marjanci, kjer se pogosto vije vrsta sladkosnedov, ki si zaželijo kepico ali dve, nato pa se sprehodil do izvira Vipave v Podskalci. Tukaj je tudi grad. Stari grad. 12. stoletje, ko je bil zgrajen, je res daleč. Stara razvalina, ki bdi nad krajem, je bila najprej v lasti oglejskih patriarhov, nato večkrat menjala lastnike, med katerimi je bila zadnja družina Lanthieri.

In prav oni so v bližnji vasici Slap pri Vipavi zgradili pristavo, iz katere je potekalo oskrbovanje in upravljanje njihovih kmetijskih posesti. Tukaj je najprej stala pastirska hiša, ki pa jo je majer (pomeni oskrbnik, ki so ga določili grofi Lanthieri in mu prepustili skrb), nadgradil s faladurjem, kaščo in drugimi poslopji. To je danes Majerija. Semkaj se najavite in nato odpravite obvezno lačni, potem ko ste si ogledali vipavsko staro jedro, ki mu pravimo tudi slovenske Benetke, se zapeljali v ajdovski Faladur po kakšno dobro buteljko lokalnega vina, pri Mihi Bratini prevzeli džin, pri Peliconu pa pivo. In če le imate čas, se odpeljite še do Vipavskega križa. To je vasica na vzpetini, ki je eno najlepših kulturnih spomenikov pri nas in verjetno najbolj slikovit kraj te doline, za katerega marsikdo ne ve.

Kjer je hrana podpisana z zelišči

Še več je takih biserčkov tod, a najina pozornost je tokrat v Majeriji. Pristava je obdana z vinogradi – vipavska je vendarle najstarejši vinorodni okoliš – ob njej pa naše poglede najprej premami lično urejen zeliščni vrt, na katerem rastejo tudi primerki rastlin, ki so marsikomu nepoznane. Med njimi v oči bodeta dve nenavadni stezi, pravzaprav okna, pod katerimi se skrivajo sobe za turiste in predstavljata inovativno in neopazno umeščen objekt na stari domačiji, ki bi ji z novogradnjo lahko zelo pokvarili podobo. Vrt je tudi kotiček, kjer se oči spočijejo na ravninskem pogledu na dolino in kar kličejo po spominski fotografiji. Ali pa selfiju.

Mimo pagode, pod katero si osebje privošči kavico, preden pridejo gostje, pridemo do, vsaj za naju, najlepšega dela. Nekakšno kamnito dvorišče oziroma borjač, ki mu senco nudijo drevesa in krasijo hortenzije, kar kliče, da prisedemo za eno od lesenih miz in si v miru privoščimo hišne dobrote. Obvezno ob spremljavi lokalnih vin, kajti Matejeva klet je prava zakladnica buteljk, ki se polnijo v Vipavski dolini. Naju je ob prihodu navdušila živahna in osvežujoča ter zelo suha penina, ki je narejena po klasični francoski metodi iz sort chardonnay in beli pinot v kleti Santei, kjer so trte obdelane biodinamično in njihova vina, žganice ter gini naravni. Čeprav so naju očarala tudi druga vipavska vina, sploh rose kleti Štokelj, je bila prav ta penina tista, ki sva si jo najbolj zapomnili.

Ko obiskujemo dobre gostilne, pogosto pozabimo omeniti pomen dobre vinske spremljave, ki se v tej hiši odvije zelo precizno, zato bodo na kosilu ali večerji lahko zares uživali tako ljubitelji kot poznavalci. Bodisi vam bo postregel kar Matej, njegova hčerka Tanita Tomažič, someljejka, ali drugi član osebja, vsi so zelo odprti. Če jih boste le malce povprašali, boste domov odšli z zakladnico zgodb in polni novega znanja ter idej, kako okusiti to dolino tudi skozi vinsko kapljico.

Kuharski mojster, ki ga niso pustili med kuharje

Matej Tomažič je po izobrazbi kuhar. Pravzaprav si ga težko predstavljamo v kakšni drugi, negostinski vlogi, a ko je bil še deček in se je moral odločiti za nadaljevanje šolanja, si je moral odločno izboriti svoje sanje. Kot pridnega učenca z odličnimi ocenami, so ga namreč v šoli želeli poslati v gimnazijo, a je na koncu psihologinja ugotovila, da mu pač ni pomoči. Pozneje se je uril v La Subidi, kuhal pri Ani Roš, dolga leta učiteljeval v Trstu, nato pa skupaj z ženo, domačinko, začel uresničevati svojo vizijo.

Kuhinja, v kateri niso le štirje letni časi

Na Majeriji se je lokalno hrano, ki temelji na tradiciji in zeliščih. In kot že skorajda povsod danes, kajti v dobri gostilni je sezonskost zapoved, na letnih časih. A če se posvečaš vrtnarjenju, zeliščarstvu in nabereš tudi kakšno divjo rastlino, tako kot se tega trudi Matej, opaziš, da se narava pravzaprav menjuje na vsaka dva meseca, nama pove. Zato se jedilniki v tej hiši še bolj spreminjajo in prilagajajo. Kreativno, seveda. Tako so rezanci, denimo, ki so tukaj zares izvrstno pripravljeni iz mešanice duruma in mehkejše moke, vedno obarvani z aktualnimi zelišči, preliti z oljčnim oljem in, to morate pokusiti tudi doma, začinjeni z vaniljo ter odličnim zeliščem, ki bi ga moral na vrtu imetu prav vsak, saj prekosi timijan, ožepkom ali izopom. Oh, in sladice! Teh ne moreva prehvaliti, kajti Matej se jim še posebno rad posveti. Pogosto naju kuharji razočarajo s svojim sladkim delom, a Matej je res izjema, kar ponosno prizna tudi sam. Tako vas bo v kremi bele čokolade zapeljalo koromačevo perje. Kakšna kombinacija! Na koncu pa še digestiv, ki sva ga odnesli tudi s seboj domov, amaretto iz češnjevih pešk. Tega najin gostitelj, tako kot tudi še mnogo drugih domačih izdelkov, npr. likerja iz limone in bazilike, iz medu, kave in pomaranče, celo iz rožičev, pa sirup iz roženkrauta, rožmarina ali timijana, fig v sladkorju in domačo paradižnikovo mezgo, izdeluje sam.

Zakaj obiskati

Za vse, ki iščejo lepo okolje, spoštujejo tradicijo in zgodovino. Za vse, ki si želijo spoznavati srčne ljudi, ki ustvarjajo nove okuse, a ne predivje, odkriti bogato kulinarično izročilo Vipavske doline in biti dostojno postreženi. Tukaj prav vsaka jed najde svoj prostor na lepem krožniku, izbranem prav zanjo, zato pozabite na prenatrpane plošče porazgubljenih okusov. Posebno bodo uživali ljubitelji vin in tisti, ki na svojem vrtu radi zasadijo raznorazne zelenčke. Za vse, ki iščejo mir. In za vse, ki želijo zaspati pod koreninami zelišč.

Uporabne informacije

Naslov: Slap 18, 5271 Vipava
Spletna stran: www.majerija.si
Družbena omrežja: Facebook, instagram
Cene: degustacijski meni okoli 50 EUR, cena sobe na noč 98 EUR, osnovni zajtrk 10 EUR