Črna črta jo zabava

»A ni hud!« mi potisnjenega v naročje in cepetaje od veselja pokaže svoj nov servirni krožnik, na katerem se dogaja rokenrol. Ustvarjalka, ki ji nikoli ne zmanjka nabritih idej, nam z ilustracijami likov iz literature in pop kulture vedno bolj lepša tiste samo naše trenutke, ko si privoščimo kavico ali čaj v njeni skodelici.

Pred hudomušno znamko Polona Polona se je tvoja karierna pot vila od študija modne ilustracije v Parizu, modnega oblikovanja, ilustriranja pa do vodenja blagovne znamke, potem pa si se odločila za svojo pot.

Tako je, moje prijateljice so me speljale na sejem Artish, kamor sem prišla z naborom petnajstih na roke narisanih skodelic. Pošle so v soboto do dvanajstih, v soboto popoldne in celo nedeljo pa sem jih risala kar na kraju samem. Še pred tem pa se je preblisk zgodil v Ikei, kjer sem stala pred belimi skodelicami in začutila, kako me srbijo prsti. To je krajša zgodba, ki opiše moj začetek (smeh).

Lasten posel ni hec, kaj? Sploh pa ne lastna blagovna znamka.

Sem delovna punca in ne maram sedeti križem rok. Če veliko delaš in želiš izpeljati nekaj resnega, velikokrat resno tudi padeš. A če ne preizkusiš, ne veš. Vsakič znova se spopadam s tovarno porcelana, ki mi izdeluje skodelice in krožnike, da prevzame naročilo. Naše količine so za njih zelo majhne, nam pa ravno to ustreza, saj si nočemo privoščiti masovne produkcije.

Je to razlog, da nikjer več ne morem kupiti skodelice z Darcyjem?

Kolekcij večinoma ne ponavljamo. Darcyja žal ne bo nikoli več. Odšel je (smeh). Sicer pa da se vrnem nazaj k lastnemu poslu. Začneš vedno malce brez glave, ker če bi se človek zavedal, v kaj se spušča, ne bi svojih idej nikoli začel uresničevati.

Si izjemno barvita oseba tako po karakterju kot izrazno. Kako to, da si se odločila za črno-belo kombinacijo izdelkov?

(Zamisli se s pogledom na eno stran in z enim zaprtim očesom.) A veš, da ne vem. Res obožujem barve, moj dom je zelo barvit, rada se tudi kičasto oblečem. Verjetno sem se za črno-belo tehniko odločila, ker sem takrat prvič v življenju začela risati s tušem in s tem postala obsedena. Raziskovala sem možnosti in izkazalo se je, da je moja rok’ca dobra za tanke linije. Za zdaj me črna črta še vedno toliko zabava, toliko stvari še lahko odkrijem, da se še nekaj časa ne bom podala v barve.

Lahko pa bi rekli, da barvo nadomeščaš s humorjem. To je tvoje sredstvo, ki kot rdeča nit povezuje oblikovanje in besedno izražanje.

Pisanje in risanje jemljem za enakovredna pola mojega ustvarjanja. Oba sta moja otročička in obema pošteno namenjam čas. S humorjem pa si lepšamo svet. Ljudje že tako preveč kompliciramo, se kislo držimo in tožimo. Sploh se ne zavedamo, da nam v naši Sloveniji nič ne manjka. No, tarnanje je tudi blagodejen šport med prijateljicami, a zaradi tega nismo žrtve. Na življenje moramo gledati s humorjem, ker je tako vse lažje. Pomaga pa tudi tarnanje, seveda (smeh).

Imaš pa tudi talent za pisanje.

Izjemno sem hvaležna za oba talenta, tako za risanje kot za pisanje. Moja mami je izredno kreativna oseba, oče pa je zelo razmišljujoč človek, tako da nosim nekaj od obeh. Pri ustvarjanju pa ni pomemben samo talent. Ko nekaj pišem, naredim popolno raziskavo. Če je to zgodba, ki jo poznam iz preteklosti, potem ne rabim veliko razmišljati. Če pa je to nova obsesija, se z likom družim vsaj osem ur, preden začnem delati na osnutku.

» Če veliko delaš in želiš izpeljati nekaj resnega, velikokrat resno tudi padeš. A če ne preizkusiš, ne veš.«

Kako izbiraš like, ki se smehljajo ali godrnjajo na tvojih izdelkih? Vemo, da si tako biblofil kot filmofil, kar se izraža pri izbiri glavnih akterjev kolekcij.

Tako je, ogromno berem, npr. zgodovina, sociologija, kriminalke in klasika. (Ploskne z rokama.) Ajde, trenutno me okupirajo tudi biografije. Redko pa me boš zalotila pri prebiranju ljubezenskega romana. To je meni tako … (zamahne z roko in zavrti oči, nato pa zaigrano zazeha). Zelo sem izbirčna, priznam. Liki, ki jih izberem, prihajajo vedno iz mojega notranjega sveta in se najprej meni zdijo blazno kul. Le tako lahko ustvarim nekaj, kar ima smisel in kar bo verjetno všeč še komu. Sicer pa ni ključa, po katerem izberem, kdo bo glavni akter mojih zgodb.

Ponovno se bom vrnila h gospodu Darcyju, saj je bil eden tvojih prvih zelo uspešnih likov. Kakšen odnos imaš z njim?

Oh, to je pa ljubezen iz otroštva. On je postavil kanon (smeh).

Se strinjaš s trditvijo, da ti je uspelo popularizirati Ivana Cankarja?

Tukaj smo imeli malce sreče, saj so ravno takrat prišli v modo brkati hipsterji. To nam je zelo pomagalo pri reinterpretaciji Ivana.

Pa vendar, vseeno si zaslužna, da otroci Ivana in Franceta vidijo še malce drugače in ju v šoli raje prebirajo.

Če bi bilo res tako, bi se strašno pokonci nosila. Dejstvo je, da France in Ivan mojima hčerama nista bedna in če je to vsaj malo zaradi mene, sem prava frajla (smeh).

O čem govori nova kolekcija? (op. a. intervju je bil izveden pozimi 2015, od takrat je Polona pripravila že nove izdelke)

To je rokenrol kolekcija, ki je nastajala skrajno bizarno in na prvi pogled nima rdeče niti. Najprej sem razmišljala o t. i. klubu 27, potem me je zaneslo med glasbenike, ki so se pečali z drogo in sem spet odkrila Billie Holiday. Je že tako, da njo odkriješ večkrat v življenju. Tako je v rokenrol kolekcijo padla bolj eklektična zasedba. Michael Jackson je bil inspiracija, ker je tako hud, ko pleše, da kar boli. Janis Joplin, Jimmy Hendrix, Jim Morrison in Elvis Prisley so dobili svoje ilustrirane citate, ker sem jih v mladosti toliko preposlušala, da so del moje zgodovine. V vsaki kolekciji radi najdemo nekoga, ki se v zgodbo ne ujame povsem logično. Črna ovčka je Maria Antonietta, izbrana, ker je Sophia Coppola v svojem filmu iz nje ustvarila pravo rock zvezdo. Če me bo dedek Mraz uslišal, bodo nekateri izmed naštetih junakov dobili tudi svojo skodelico.

Ko govoriš o svojem delu, velikokrat uporabiš množino. Kdo vse stoji za znamko Polona Polona?

Ko sem v iskanju ideje, vedno vključim družino in prijatelje. Nisem mnenja, da so samo moje zamisli dobre, zato brez zadržkov uporabim predloge drugih. Mož, mama, prijateljica … to so ljudje, ki me najbolj poznajo, imajo iste kulturne poglede kot jaz in mi dajo res dobre ideje. Potem sta tukaj še moji hčerki, ki sta ravno toliko stari, da sta ekstremno nabriti, hkrati pa še filmofilki in rokenrol dekleti. Brez njiju ne bi bilo Marie Antoniette. Hudo bi bilo tudi brez očima, ki mi ob strani stoji z izkušnjami in nasveti, pa brez skrbnika spletne trgovine, deklet, ki skrbijo za pakiranje izdelkov … Polona Polona ni več solo projekt.

Družina te zelo podpira.

Imam dve popolni najstnici in moj mož je ekstremno kul. Ima rad močne ženske, ves čas mi pomaga, pa ne v smislu spektakularnih moških nasvetov, ampak mi stoji ob strani kot čustvena opora.

»​Zelo sem izbirčna, priznam. Liki, ki jih izberem, prihajajo vedno iz mojega notranjega sveta in se najprej meni zdijo blazno kul. Le tako lahko ustvarim nekaj, kar ima smisel in kar bo verjetno všeč še komu.«

Kje vse si želiš, da bi prodajali tvoje izdelke?

(Razkomoti se na stolu, nagne na eno stran naslonjala in si predrzno popravi lase.) Zdi se mi, da mi Liberty London pritiče. Ne bi bilo slabo, če bi jih imeli v pariškem Colletu ali Bon Marcheju. Jaz bi bila kar povsod (glasen smeh). S šalo na stran, najbolj si gotovo želim, da bi relevantna postala moja spletna trgovina. Z njo gledam preko meja.

Se boš še kdaj lotila kuhinjskih krp ali dodatnih izdelkov za dom?

Glej, enkrat bom kot Martha Stewart (smeh). Jaz bi imela vse, ampak če hočem, da so izdelki res dobri in cenovno dostopni, da so v ozadju ljudje, ki pomagajo, plačani, ne morem prehitevati. Nočem, da so ljudje, ki delajo z mano, nesrečni. Na koncu se vse začuti. Jaz popolnoma verjamem, da se je pri mojih prvih skodelicah čutilo, da je vsako posebej z vso ljubeznijo do svoje hčerke zapakirala moja mami.

Polona, hvala za izjemno zabaven pogovor in naj te hudomušje, tanka črta in precizna beseda vodijo v višave.