Tri prijateljice smo se podale na izlet za dušo – začele smo že na Kristininem vrtu s srebanjem mimoze in kave. Nato pa – po gorski zrak na Jezersko. Že dolgo smo si želele obiskati Vilo Planinko.

Pred nekaj meseci smo brali o odprtju prenovljenega petzvezdičnega hotela, ki ga je pod svoje okrilje vzel Marjan Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnska jama, in se zgodbe lotil drugače, kot smo vajeni. Lahko bi rekli, da je projekt začel snovati iz lastne potrebe po umiku in umiritvi. Stanji, ki ju išče marsikdo v tem času, sta v globoki povezanosti z naravo temelja, na katerem stoji Vila Planinka.

Na presečišču štirih energetskih točk

Marsikateri lep kotiček ponuja vse to, a tukaj se zdi, kot bi se štiri energetske sile, na katerih je hotel zgrajen, križale s poslanstvom. Po njih se vse ravna, da gost vzpostavi stik s seboj, pozabi na zunanji svet in se regenerira. V sobah ni elektronskih naprav, radiatorji so klasični, čakajo pa vas copati, ki si jih nadenete in pozabite na zunanji svet. Copati so simbol domačnosti in v Vili Planinka je zaželeno, da se v njih odpravite tudi v skupne hotelske prostore: da ste sproščeni.

Odklopi telefon, preklopi na naravo

Kako bi se počutili, če bi vas vsako jutro, ko bi se zbudili, ob oknu obiskala srna? Tako se večino dni zgodi v eni od sob: okna so tako velika, da je gost popolnoma povezan z zunanjostjo. Na eni strani je to gozd, na drugi travniki in pašniki, pa gore … Zvečer se v Zgornjem Jezerskem javna razsvetljava izklopi in spet lahko vidimo zvezde, ki jih zaradi svetlobnega onesnaženja mest pogosto ne moremo. Telefone lahko predate že na recepciji in se tako popolnoma izklopite, sicer pa jih skrijete v za to namenjena obešala pri vhodih v sobe. Brezžični internet je le v lobiju. Naše poglede pa so osvojile kartice z motivi iz okoliške narave, ki jih gost lahko popiše in pošlje svojim dragim. Gesta, na katero smo s fotografijami brez pomena, ki jih škljocamo kar s telefonom, in bahavimi objavami na družbenih omrežjih že pozabili. Te razglednice pa je posnel talentiran gospod, ki vam bo tukaj postregel še kosilo, kavo ali kakšen dober koktajl. Ko Matej Podrekar (na naslovni fotografiji) ne dela v hotelu, se pozorno potepa po gozdu in več ur čaka na popoln posnetek divje živali in išče naravne motive. Njegove fotografije najdemo tudi v albumu, ki je na voljo v skupnih prostorih.

Izhodišče avantur

Obiskovalcu se oko zunaj ustavi tudi na skalnatem ostanku, ki ga je za seboj pustil nekoč najvišji padajoči slap pri nas, nam razloži Dietmar Trseglav, vodja Vile Planinka. Nasproti, kjer je občinska stavba, je bila nekoč priznana očesna klinika, izvemo, še naprej, mimo cerkve, se lahko podamo na sprehajalno pot. Tukaj lahko pridete tudi do jezera in doline, ki se ji reče Sibirija, saj so tam dve do tri stopinje manj, kar nam posebno v poletnih mesecih še kako prija. In še več je takšnih poti. Še prej nam gospod priporoči, da posedimo zleknjeni v udobna stola na najmočnejši energijski točki pred hotelom. »Vsaj dvajset minut, da vam bo pomagalo, če vas kaj boli.« Nato pa, če si tega ne boste privoščili že pri zajtrku, na požirek jezerske slatine v bližnjem studencu. Za zdravje.

Glavni kuhar je Jakob Jerala

Ne bomo ovinkarili, to je kraj za petičneže ali tiste, ki so pripravljeni za oddih odšteti nekaj več denarja. Ima pa Vila Planinka še nekaj, za kar ljudje nekoliko lažje odštejemo več. To si vendarle lahko privoščimo. Dobro hrano. Tukaj vas bo trihodno kosilo stalo približno 35 evrov, večerja s štirimi hodi pa 45 evrov, izbirali boste lahko tudi à la carte. Okuse kreira Jakob Jerala, ki je Batagelja prepričal z vedoželjno naravo in žilico za odkrivanje novega, spajanje neraziskanega ter željo, da gostu ponudi nekaj zares dobrega in pokaže skriti kotiček narave tudi na krožniku. Okusi so čisti, takšni, neokrnjeni, kot je okolica. Kuhinja pa po drugi strani (tako kot filozofija celotnega hotela) zahteva obratovanje z nič odpadkov, kar pomeni, da vsak, ki dobavi hrano, to preda v roke chefa, embalažo pa odnese nazaj s seboj.

Kaj in kako smo jedli?

Na naši mizi se je najprej pojavil pozdrav iz kuhinje, masleni žličnik s konopljinimi semeni, nato pa je navdušila solata, prav pisana na žensko dušo, bolj sladka kot kisla, k čemur je pripomogla drobno narezana lubenica v kombinaciji z rukolo, redkvico, kumaro, paradižnikom, zaokrožena s slovenskim oljčnim oljem in malinovim kisom. Za poskočnost je poskrbel še sadni kaviar, ki je vsake toliko v ustih prijetno počil in spustil sadni okus.

Osvežilna solata

»Ker je Slovenija mikrolokacija, si dovolimo, da postrežemo tudi piranskega brancina in jim ukrademo pinjole,« pove Jakob Jerala, glavni kuhar. Nam je na krožniku ribo oblekel v lisičke, a jih ni pripravil s česnom in peteršiljem, kakor smo navajeni, temveč limono in maslom. Z limono, zastrižemo z ušesi, kajti gobe in kisline menda ne sodijo skupaj, pa izvemo še priročno dejstvo. Limona in lisička sta odlični prijateljici, ki skupaj dosežeta izredno dober okus. »Zdaj pa hitro pojejte še toplo, če se shladi, ne bo nič več dobro,« nas skrbno opozori Jakob. A povohati pa vendarle moramo, da vam lažje opišemo krožnik. Čeprav je bil morski, je dišal kot pravkar pečena sladica.

Riba je bila mehka in sočna, zares popolno pečena, zato kuharja poprosimo še za trik, kako si jo lahko sami spečemo, da bo ostala tako popolna. Menimo, da bo odslej ta način priprave tudi vaš najljubši: »Uporabite ponev, ki dobro prevaja toploto, recimo litoželezno, in jo dobro segrejte. Dodajte oljčno olje in maslo, nato pa ribo položite na maščobo s kožo navzdol. Medtem ko čakate, da se koža zapeče, ves čas polivajte z maščobo iz ponve in fileja nič ne obračajte. Nato posodo odstavite z ognja, pokrijte in počakajte nekaj minut, da se riba sama skuha do konca,« je način Jakoba Jerale.

Sladica, ki zapre usta

Dekleta pa smo ponavadi najbolj srečna, ko na mizo pride sladica. Te bi najverjetneje lahko pojedle tudi tri porcije. Krožnik je bil sestavljen iz rabarbarinega kompota, treh mering – vaniljeve, druga je bila malinova, tretja pa karamelizirana. Zraven so bile liofilizirane maline, sveže maline in jagode, iz katerih je bil narejen in dodan tudi domači sorbet. Osvežilno, hrustljavo, sladko in kislo. Vse, kar idealno zadovolji brbončice. Vse skupaj je delovalo kot dekonstrukcija pavlove, s čimer se je Jakob tudi strinjal, saj meringe niso bile klasične, temveč pripravljene podobno, kot naredimo pavlovo. Beljaki so bili malo segreti, a ne toliko, kot zahteva švicarska meringa, in nato stepeni.

Pa se nam pridruži še gospod Batagelj z besedami, da imajo res srečo s tem kuharjem. »Kje ste ga našli?« nas zanima. »Jakob je bil zadnjih osem let na Švedskem, pa v Južni Afriki v samih dobrih restavracijah. Ko mi je prvič skuhal, sem ga takoj začutil. Vsi so me poskušali očarati s polivkami in penicami, jaz pa pravim, da je treba vsako sestavino okusiti v vsej njeni pristnosti. Jakob to zelo dobro razume. Vidi se mu, da je bil dolgo v tujini, kajti povsem drugače, veliko bolj odprto pristopa do kulinarike,« svojega kuharja pohvali Batagelj. In prav kulinarika je pomembna zgodba te hiše, z Jakobom jo bodo še bolj razvijali, pridružuje pa se ji tudi bogata vinska spremljava, kajti pripravili so vinsko karto 150 etiket. Samo slovenskih iz vseh vinorodnih okolišev. »Pri nas bodo tudi naša vina, ki jih sploh ne poznamo, saj se prodajajo le v tujino.« Za vinsko karto skrbi Marko Koren.

Marjan Batagelj je bil prvič v tem hotelu s svojo ženo na detoks programu. Takrat se je v ta kotiček zaljubil in se pozneje odločil tudi za nakup. Poklical je Antuna Angelija, ki ga poznamo iz zgodbe o bosanskih piramidah in je velik strokovnjak na področju meritev energij, da razišče, kaj se pravzaprav tukaj dogaja. »Marjan, tu ima puno energije,« je potrdil. In to drži kot pribito. Zato naju je Vila Planinka popolnoma očarala.