Zaljubljena v lončarstvo

Mladi Ajdovki se ob pogovoru o glini, keramiki, lončarstvu in njenem ustvarjanju oči kar ne prenehajo iskriti in nasmeh se ne zbriše z obraza. Kljub perfekcionistični in samokritični naravi kar žari od ponosa, ko vzame v roke svoje izdelke in z veseljem pove, da je njeno delo hkrati tudi njen hobi in največja strast, v kateri neizmerno uživa in vedno znova najde izzive.

Besedilo: Tamara Pevec

Si profesorica likovne umetnosti, svoje znanje pa še vedno nadgrajuješ.

Drži, marca sem bila na izobraževanju na Danskem, pri enem največjih evropskih lončarskih mojstrov, Ericu Landonu, znanim pod imenom Tortus Copenhagen. Prej sem se učila sama in pri moji mami, ki je tudi keramičarka, na Danskem pa sem dobila ogromno novega znanja in se naučila veliko novih oprijemov. Sem pa morala povoziti vse dosedanje znanje, ker sem marsikaj delala čisto narobe. Pri lončarstvu, ki je sicer ročno delo in izdeluješ unikate, je meni osebno lepše videti kakšne ‘kao’ napakice, ki dajejo vedeti, da je izdelek res edinstven, da ne gre za tekoči trak, nočem industrijske perfekcije. Je pa fino začeti s pravilno tehniko, iz tega da znaš pravilno narediti izdelek in potem zanalašč delati manipulacije ali ‘napake’.

Kaj ti je pri ustvarjanju s keramiko še posebej ljubo?

To, da načeloma nikoli ne vem, kaj bo nastalo, ne glede na to, koliko že znam. Mogoče bo kdo rekel, da sem amater, ker je cilj marsikoga v tem poslu to, da do potankosti pozna značilnosti keramike, gline in glazur, ampak jaz maksimalno uživam v faktorju presenečenja. Zato komaj čakam, da pri zadnjem žganju odprem peč, to je nekaj neverjetnega …

Lončenino si začela izdelovati pred približno letom dni in takrat si rekla, da se v tem še iščeš.

Drži, takrat sem se preselila na svoje in sem želela imeti svoje krožnike in skodelice, zato sem se, čisto iz osebne potrebe, lotila ustvarjanja. Ne morem pa reči, da sem v tem času že našla svoj umetniški izraz v uporabni keramiki, tako kot ga imam pri nakitu, kjer so ptički moja značilna oblika in prepoznavni znak. Pri lončenini je res ogromno možnosti, zato moram marsikaj preizkusiti, da bom izluščila nekaj elementov, ki bodo samo moji. Hkrati pa želim najti rdečo nit med tistim, kar sem delala prej, torej nakitom, in tem, kar delam sedaj, lončarstvom. Še vedno se iščem in to mi je fino … Toliko stvari je še za preizkusiti. Upam, da se ne bom nikoli našla (zasanjano pogleda v daljavo).

Si narediš pred delom načrt, kaj boš izdelovala?

(Za trenutek obstane in globoko vdihne). Primarno sem izdelovala nakit in pri tem sem bila dosti bolj dosledna v serijah, večkrat sem si vnaprej skicirala izdelke, saj mi je to pomagalo obdržati rdečo nit. Večinoma sem sicer potem šla izven teh okvirov (smeh). Pri lončarstvu mi je pa že sam proces, da se glina vrti na vretenu in da lahko naredim karkoli, neizmerno fascinanten. Pri tem sem še v raziskovalni fazi, veliko preizkušam, zato se ne omejujem.

Pri katerih izdelkih imaš največ umetniške svobode, če izvzamemo nakit?

Povsod je imaš lahko ogromno, je pa pri krožnikih in skodelicah neka bolj praktična omejitev. Izdelam lahko tudi 3-centimetrski krožnik, ampak ne bo imel nobene uporabne vrednosti, ki jo je tudi treba upoštevati. Še vedno pa je veliko možnosti za izživljanje pri oblikah, teksturah, barvah.

Foto: Miha Bratina
Nakit si izdelovala v kolekcijah, bo enako tudi pri uporabni keramiki?

Mislim da ne. Zaenkrat bo to kontinuirana dejavnost, ker je ogromno novosti, ki bi jih rada preizkusila, glazur, ki jih želim testirati. V tem trenutku se ne želim omejevati. Eksperimentiram in do nadaljnjega bo ostalo tako.

Se glede izdelave krožnikov, skodelic in druge uporabne keramike posvetuješ s kakšnim strokovnjakom, kuharjem?

Ugotovila sem, da je dobro, da svoje izdelke najprej uporabljaš sam , da vidiš, kako se obnašajo – kako izgleda hrana na krožnikih, kako se pomivajo, iz kakšne oblike skodelice je fino piti kavo … Seveda to ne pomeni, da vsako skodelico najprej preizkusim jaz (smeh). Glede krožnikov sem se pa posvetovala tudi s prijateljem in kulinaričnim fotografom Miho Bratino, ki mi je dal veliko uporabnih nasvetov, tako s stališča fotografiranja hrane kot glede same uporabnosti.

Na drugi strani pa verjetno z veseljem slišiš komentarje svojih staršev, umetnikov?

Seveda, onadva mi iskreno in dobronamerno povesta svoje mnenje, ki je vedno zelo konstruktivno in likovno-teoretsko podprto. Oče je namreč akademski slikar, mama pa profesorica likovne umetnosti, ilustratorka in keramičarka. Njuno mnenje, nasvete in kritike res cenim. Drugi ti redko naravnost povedo, kaj ni prav ali kje bi se dalo kaj še izboljšati, splošni javnosti se večinoma zdi vse fino. Seveda so komplimenti dobrodošli in jih je lepo slišati, ampak kot umetnik rastem in se razvijam tudi z zunanjo kritiko.

Lončarstvo je tudi precejšen fizični izziv, kajne?

Zdaj sem začela telovaditi (glasen smeh). Res je precej fizično naporno, saj moraš obvladati glino, ki se zelo hitro vrti na vretenu. Meni se zdi ogromen napredek, da lahko izdelam vazo iz dveh kilogramov gline, pa to sploh ni veliko! Veliki mojstri ustvarjajo s šest ali več kilogrami. Je pa moj danski učitelj dobro izpostavil, da ni nujno, da si v najboljši možni fizični pripravljenosti, kar je sicer vseeno dobrodošlo, bistveno je, da znaš moč pravilno prerazporediti po telesu.

»Še vedno se iščem in to mi je fino … Toliko stvari je še za preizkusiti. Upam, da se ne bom nikoli našla.«

Kaj je tvoje vodilo pri izdelovanju uporabne keramike?

Veliko spremljam Pinterest, Instagram in različne bloge. Zelo mi je všeč skandinavska preprostost. Ta preprostost in jasnost oblik mi je bila blizu že pri izdelovanju nakita in mislim, da bom pri tem tudi ostala. Niso mi všeč nasičene stvari in komplicirane oblike.

Kako veš, kdaj je izdelek končan in nehaš z ustvarjanjem?

(Smeh.) Velikokrat se mi je že zgodilo, da sem naredila izdelek in sem vedela, da je končan, pa sem hotela narediti še nekaj in sem delala in delala, potem pa po nesreči vse speštala. Zdaj delam po intuiciji, ko čutim da je to to, neham delati.

Foto: Miha Bratina
Pri svojem delu veliko eksperimentiraš, je enako pri kulinariki?

Rada preizkušam svoje zmogljivosti in kreativnost, tako pri lončarjenju kot pri hrani. Oboje omogoča ogromno kreativnosti, kar mi je kot umetnici seveda všeč. Pri keramiki, na primer, obožujem preizkušanje različnih glazur in se čudim njihovim učinkom, pri kulinariki pa rada združujem zahodnjaške in vzhodnjaške okuse. Zdaj ko sem se preselila v Ljubljano, si pri hrani sicer ne dam toliko duška, kot bi želela, ampak zagotovo bo prišel čas tudi za to.

Tvoj oče je Kurd, mama pa Vipavka. Kako se to kaže v kulinariki v vaši družini?

Pri nas klasika ni klasika (smeh). Naša klasika je velikokrat riž, perutnina in omaka z bučkami ter jajčevci. Zdaj ko sem starejša, sem neizmerno hvaležna, da mi je bilo dano kulinarično doživetje dveh kultur, nek spoj zahodnjaške in vzhodnjaške, v eni kuhinji. Obisk pri mojih starših je nekaj posebnega, na eni strani diši po začimbah, ki jih oče prinese z Bližnjega vzhoda, na drugi pa mama še vedno naredi najboljšo joto (smeh). Oba rada kuhata, tako da so tudi prijatelji, ki jih gostita, vedno veseli zanimive kulinarične mešanice kultur.

Tudi ti uživaš v kuhanju?

Rada kuham, še raje pa gostim. Že vrsto let imam tradicijo, da vsaj enkrat letno za prijatelje priredim bližnjevzhodnjaško večerjo. Še posebej znana sem po humusu (smeh). Imam tudi veliko kuharskih knjig, moja najljubša je Persiana avtorice Sabrine Ghayour.

Uporaba vzhodnjaških začimb ti je torej zelo blizu.

Seveda, brez tega ne gre. Je pa pomembno, da so res dobre, originalne. Najboljše so tiste, ki jih dobim z Bližnjega vzhoda. Vedno kadar oče odpotuje tja, dobi dolg seznam želenih začimb. In tahini (op. a. sezamova pasta)! Tega pa pri nas res še nisem našla enako kakovostnega.

Foto: Miha Bratina
Kaj pa italijanska kulinarika, glede na to, da si odraščala v Ajdovščini?

Obožujem jo! Pri nas na Primorskem se mediteranski vpliv res pozna in ta hrana mi je zelo blizu. Obožujem testenine, ki so pri nas lahko tudi kulinarični presežek, ne samo nekaj, kar skuhaš na hitro, ko nimaš časa.

Kaj pa najraje ješ?

Moje najljubše kosilo je indijski kruh naan, tahinijeva in čilijeva omaka, falafel in kazim kebab, ki je ocvrta mleta govedina z značilnimi orientalskimi začimbami in nasekljano čebulo. Iz teh sestavin si vsak zrola sendvič po svojem okusu in uživa! Obožujem tudi dolmo, ki je prav tako bližnjevzhodnjaška jed, gre pa za različno izdolbeno zelenjavo, polnjeno z mešanico mletega mesa in riža, ter seveda z začimbami, značilnimi za tisto območje.

Hana pove, da ji je v veliko čast dejstvo, da ljudje jedo z njenih krožnikov in pijejo iz skodelic: »To me bo vedno navdajalo z inspiracijo in mi je v prav posebno veselje«.

Bi si želela, da bi kakšna prestižna restavracija stregla na tvojih krožnikih?

To bi bilo super (smeh). Seveda pod pogojem, da bi se glede naročila strinjali, da bi našli skupen jezik. Ne bi namreč želela iti izven svojega ustvarjalnega toka. Se mi pa zdi, da bi me takšna restavracija kontaktirala z naročilom, če bi jim moji izdelki bili že sami po sebi všeč.

Kaj je tvoj ultimativni cilj?

Moj veliki cilj za to poletje je, da naredim svojo spletno trgovino. Ultimativni cilj pa … Hmmmm (pripre oči in se zamisli). Imeti atelje oziroma studio, ki je tudi trgovina, da lahko ljudje pridejo in vidijo vsaj del ustvarjalnega procesa ter se prepričajo da so moji izdelki res ročno narejeni. To so res visokoleteči cilji … Ampak, zakaj pa ne (smeh).

Foto: Miha Bratina
Hana, hvala za prijeten in zabaven klepet. Želimo ti čim več prijetnih presenečenj ob odpiranju peči.

www.hana-karim.com

​Intervju je bil objavljen v reviji Radegunda, št. 5, let. 2016.

Pusti komentar